kblog

Hm, ravno nekaj dni nazaj sem razmišljal, kdaj sem nazadnje potoval z vlakom. Ko sem bil mlad (majhen ne morem zapisati, ker tudi sedaj nisem prav velik po rasti), smo z družino kar nekaj kilometrov prepotovali z vlakom. Dogodivščine iz spalnikov na poti v Split so mi ostale za vedno v spominu. In če danes pogledam skozi oči starša, razumem, zakaj so nas otroke, razposajene razgrajače po vseh N vagonih, vsi mirili. Okoli 12h vožnja (če mi je ta podatek prav ostal v spominu) je bila prav prijetna, vsaj zame. Glede na to, da smo se na vlakih srečevali tudi vsakoletni udeleženci počitnikovanja na Visu, so se za nas otroke vsekakor začele “počitnice” že tam. Pravzaprav smo celo leto čakali, da se ponovno srečamo in preživimo nekaj odličnih tednov v idiličnem kraju.

No pa pojdimo nazaj na vlak. To naše druženje se je prekinilo 90. leta prejšnjega stoletja (oh, kako klišejevsko) in s tem so nekako zamrla tudi moja vlakovna popotovanja. Naslednji izlet z vlakom sem izvršil nekje konca 90-ih let, ko sem se odpravil na obisk k stricu v Bonn. Razen tega, da je carinik na avstrijski meji do potankosti pregledal prtljago sopotnika v kupeju in mene povpraševal po cigaretih in alkoholu (in to mene “zelenca”) ter da sem ob presedanju skoraj zamudil naslednji vlak, je bilo sicer utrujajoče popotovanje povsem prijetno. Od tega izleta mi je v spominu ostala predvsem pokrajina, ki se je na vsake toliko časa izrazito spreminjala. Ko bi takrat že imel kakšen fotoaparat, bi to gotovo obeležil, pa ga žal nisem imel. Tudi krajevno nisem bil tako podkovan, da bi si vsaj približno zapomnil slikovite pokrajine, tako da kaj več od slikovnega spomina nimam.

Trenutno me vožnja s SŽ niti ne privlači, edino na kar pomislim, je Muzejski vlak. Dejstvo je, da se z njim še nisem peljal in ko bo naša pikica zato, se bomo popeljali. Če se je kdo od vas s tem že peljal, ali je vožnja kaj pretresljivo drugačna od naših znamenitih Bogomoljk? Pa s tem ne mislim, da je muzejski vlak tako moderen…ravno obratno!

Medtem ko se v medijih o SŽ govori le o rdečih številkah, pa se v železniški meki (Japonski) dogajajo povsem druge stvari - svet železnic v drugih dimenzijah. Mislim, da bi bili mi že zelo zadovoljni z njihovimi “lokalnimi” vlaki. Kolikor moje bežno spremljanje dogajanja na področju prometnega razvoja v Sloveniji seznanja, naj bi sicer obstajala skupina, ki se ukvarja z razvojem in ocenjevanjem alternativ za prihodnost SŽ. Zato bi bilo zanimivo spoznati kakšne so njihove ugotovitve oziroma kakšni so načrti za prihodnost. Morda pa to bežno spremljanje le ni dovolj in se je pri nas že vse spremenilo ali pa vsaj začrtalo na papirju in bom moral le na kakšen izlet, recimo do Maribora, kjer bi bilo lepo obiskati stare znance, ali pa poiskati in prebrati kakšen dotični dokument.

Aha, še to. Sicer nisem 100% prepričan, a dozdeva se mi, da so uporabniki sodobnih sistemov prikrajšani za stari, dobri: tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…

	Torre del Oro

”Uf, uf,” je bilo vse, kar sem lahko izustil, ko sem stopil iz letala na krepko razbeljena sevillska tla. Prvi vtis o mestu: sama praznina. Ko pa se oko privadi bleščečemu soncu, opazi tudi senčni del ulic. In po tistih ozkih pasovih se tare ljudi. Če je sence dovolj le ze nega, ob srečanju velja pravilo močnejšega. Kot tudi sicer na cestah. Zakaj trošijo denar za semaforje, še sedaj ne vem, hoja in vožnja v rdečo sta nekaj povsem običajnega, hupanje počasnelam pa hitro in bliskovito (in to kar podpiram in me je cel čas spravljalo v dobro voljo ).

Trgovine so odlično obiskane, najbrž že zaradi tega, ker je vse klimatizirano in ob taki vročini človek res išče postojanke v “hladilnikih”. El Corte Ingles je zakon, največji in najbolj založen, hkrati pa sibirsko mrzel velecenter.

	Halooooo

Mesto je lepo, polno ozkih uličic s trgovinami in lokali in eno skupno lastnostjo: ob 14h se družno zaprejo in zaružijo vrata: SIESTA!!! Pojma nimam, kaj se zgodi, če si takrat notri. Najbrž ne vidiš sonca do pol šestih, ko se vse spet s truščem odpre. Delovni čas se tu namreč izjemno spoštuje: niti minute dlje. Nasmeh (veselja ali groze?) na usta ti izvabi obisk njihovih tapas barov. Prtički, cigarete, vse se meče kar na tla, pod šank. Tipična španska navada… Da ne omenjam, kakšne butaste izraze imajo: bomberos - gasilci, piscina - bazen (še koga spominja na uscanijo?), najbolj butast izmed vseh pa se mi je zdel ta na sliki.

Pravi razlog obiska pa je bil F-L-A-M-E-N-K-O. To je umetnost, ki se jo želim naučiti, jo razimeti in jo živeti. Ni lepšega,kot slišati glas, ki ga niti ne znam opisati. De profundis je že prava oznaka. Meni je občutje najlažje pokazatio z gibom. Ampak naj se kar ustavim tukaj. Če kdo hoče videt, naj nas pride pogledat, če kdo hoče čutiti, naj pride plesat z nami. Najdete nas v PKD Flamenko v Ljubljani. Če koga zanima karkoli v zvezi s flamenkom (in/ali Španijo), pa se lahk obrnete name: mitjaobed@gmail.com

Pasja vrocina

Hasta luego!!!!

Avtor: gazpacho

P.S.: Tukaj imate za pokušino še nekaj dodatnih slik.

	Kanjon

Tako je, ponosno vam predstavljam novo članico fotografske mreže knafland.com. Daisy, zagrizena popotnica, je letos dopustovala po Grčiji, in objavila svojo prvo galerijo K. Kot je sama omenila, lahko ob slabem vremenu pričakujemo še nekoliko starejšo zbirko iz popotovanja po Italiji. Se že veselimo! Kljub temu, da so v sistemu trenutno registrirani 4 člani kot avtorji fotografij, sva trenutno aktivna le dva. Dobrodošla med nami!

Kot sem obljubil, in kot že veste - obljuba dela dolg, sem v galeriji objavil dve novi fotografiji v rubriki Panorame. Ustvarjena sta bila dva nova sklopa: Obale in Okoliš.

	Ilirska Bistrica - okolica

	Preluka (HR) - za zasvojence z vetrom

Iz naše odprave je ostalo dokumentirano tudi nekaj drugih dogodkov, ki si jih prav tako lahko ogledate na galeriji K.

	werdafckawi?

Preluk, naravno zaščiten zaliv, ki leži (le) 110km od Ljubljane, v skrajnem severu kvarnerskega zaliva. Po pričanju dveh članov 51 times (www.51times.org in www.51times.tv), raj za odvisneže od vetra. No pa vseeno lepo po vrsti.

V petek sem od doma odgnal malo po tretji uri zjutraj. S pomočjo Janeza B-ja je bila tokrat vožnja v smeri proti Kranju prav prijetna. Odpeljal sem se sicer mimo Kranja, proti Glinškovi ploščadi, kjer sem zelenca parkiral na velikem parkirišču in že čez par minut sva skupaj z Mrko-om nalagala njegovo in mojo prtljago v njegov avto, čez par minut pa se nama je pridružil še dulc101, tako da smo preložili opremo in se okoli pol četrte odpravili proti Preluki. Pot je bila zame zanimiva, saj smo se po 20 minutnem uvodu peljali po cest, po kateri sem se peljal prvič v življenju. Kako lepo je bilo sedeti na sovoznikovi strani in ne v vlogi voznika. Za preostala člana odprave pa verjetno povsem nezanimiva pot, saj sta jo v zadnjih tednih prevozila že N-krat.

Vreme ga je že na poti godlo, vendar trije optimisti se niso dali zmesti in nadaljevali pot. Res sem bil navdušen nad tem, da se bom preizkusil v športni fotografiji! No ja, žal ni bilo tako. Ko smo prispeli v prelep zaliv, so bili enoprostorci že postavljeni v vrsto in optimistično čakanje v avtu se je lahko pričelo. Vetrc je sicer malo popihaval a po besedah strokovnjakov močno pod željeno stopnjo. Za po vrhu pa je še rosilo. Stari znanci so si izmenjali par stavkov, ogledali smo si pojavne kombije oziroma avtobuse, kmalu zatem pa smo se razšli, vsaka skupina proti svojemu “domu”. Mi trije smo skočili proti LJ, vmes je padla !!!KAAVVAAA!!!, pa nekaj slikovnega materala je vendarle nastalo. Upam, da bo kaj uporabnega saj še nisem uspel pregledati zadev. Po postanku v LJ sva z Mrko-m odpeketala v službo, tam čez dan spila še nekaj kavic in zvečer sem še komaj pikico spravil spat. Utrujenost je bila na višku, kar je mala kot kaže opazila, se me usmilila ter potegnila čez celo noč.

Tako je življenje, tudi v športu je vedno potrebno vzeti dobre in slabe stvari. Občutek, ki ga fantje nosijo s seboj, kaže na to, da v tem brezpogojno uživajo in prav je tako.