kblog

Že nekaj časa nazaj sem želel opraviti pristop ozaveščanja, kjer bi s pomočjo fotografije prikazali, koliko odpadkov proizvedemo v našem vsakdanjiku. Žal si za to potem nikoli nisem vzel časa, danes pa sem po naključju naletel na podobno zadevo.

Fotograf chris jordan si je zadal projekt in ga, po mojem mnenju, več kot uspešno izpeljal. Rezultate si lahko ogledate na njegovi spletni galeriji in sicer v galeriji Intolerable Beauty. Poleg tega, ima galerija še globlji pomen, saj znesek za nekatere od teh (tiskanih različic) namenja za obnovo po razdejanju tamkajšnjega orkana.

Ta slika predstavlja 1.140.000 papirnatih nakupovalnih vrečk, ki jih v ZDA porabijo vsako uro. WAAUUU.

Za konec še ena zanimiva misel “Chris Jordan knows that we can’t begin to tackle the amount of waste we create because we can’t begin to wrap our heads around the numbers. We can’t begin to wrap our heads around the numbers because they’re too large for us to comprehend.”

Ko smo se danes sprehajali po starem trgu v Kranju, sem mimogrede opazil, kako sta oče in sin zobala sveže poečen kostanj. In res je, v teh mrzlih dneh ni lepšega kot velik, okusen in sveže pečen kostanj. Ko sva se s pikic nekoliko približala sem opazil, da nekam sumljivo stojita poleg korita z rožami in kmalu sem izvedel zakaj. Oba sta meni nič tebi nič metala luščine med rožice, ki so se bohotile v vsej svoji lepoti. Res dober zgled, ni kaj. Ker sem tak kakršen pač sem, se s takimi zadevami preveč obremenjujem. Ni čudno kam to vse skupaj vodi.

Potem je tu še današnji primer iz veleblagovnice, da je le bila mera polna. Ko smo prišli na blagajno, je možakar, ki je s svojo soprogo (ugibam) prelagal nabrane dobrine iz vozka na tekoči trak, nekoliko povzdignil glas in tebi nič meni nič vzel neko zadevo iz vozka in jo brez kakršnega koli kančka sramu odložil zadevo 1m stran od traku, na določen izdelek, ki se je tam prodajal. Gledam kaj je možakarja tako zmotilo in opazim, da je tja odložil v mrežici zapakirane limone. Teh primerkov je sicer po tej trgovini kar nekaj. Zadeve, ki sodijo na povsem drugo mesto, ležijo vsepovsod, a še nikoli nisem bil priča povzročiteljem takih absurdov. Kaj bi človeka stalo, da bi se prodajalki opravičil in ji izročil izdelek, ki ga kot kaže ni nameraval kupiti. Zadeva bi veliko hitreje in brez kakršnih koli posledic romala na svoje mesto, tako pa vprašanje v kakšni obliki bo dosegla cilj. Ne vem sicer ali ima to kaj neposredno opraviti z izobraženostjo, razmišljanjem in še čim drugim teh dveh človekov, ki sta konec koncev lahko bila tudi Slovenca, pa vendarle sta govorila jezik naše bivše skupne države. Pa nebi rad ponovno posploševal zadev.

Ura je čas. Upam, da vas podobni dogodki ne mečejo toliko iz tira, oziroma ne, upam da vas in, da si tudi vi upate takim povzročiteljem kakšno povedat.

Tokrat ena splošna opazka. Ko takole malo pomislim, me ob nakupu novih zadev kar spreleti, koliko navlake ljudje proizvedemo s tem, ko nam neka zadeva ne služi več? Sicer sam še nisem na tej stopnji, da bi zadeve kar menjal po tekočem traku, saj zadevo ponavadi kar do dobra izkoristim in jo zamenjam zaradi nezadovoljivega - nepravilnega delovanja in ne zaradi tega, ker mi ne služi več kot modni dodatek. Problem je predvsem v tej masovni proizvodnji … dajmo proizvesti nekaj s čim manjšimi stroški, vendar privlačno na pogled. V zadnjem času sicer proizvajalci ponovno poudarjajo tudi kvaliteto, vendar je že prepozno. Ljudje so se že navadili, da raje kupijo neko stvar cenejšo, za krajše obdobje in jo raje kmalu zamenjajo z neko novejšo različico, ki ima poleg 1276 funkcij (ki jih ne uporabljamo, a se hvalimo, da jih naprava ima … hvala Uroš :)) še 7 dodatnih, prav tako neuporabnih.

Tudi sam sem se znašel v situaciji, ko mi odpoveduje Nokia (še modela ne vem točno…mislim da je 6110), saj je odpovedal zvočnik (ne zvoni in se ne sliši pogovorov ob preklopu nanj). Vendar, ko grem pogledat na Mobitelovo spletno stran kaj bi kupil, se niti ne znajdem. Tako kot je rekel sodelavec … bom šel v fizično prodajalno in rekel: ” ali mi lahko prodate en GSM za telefonirat in pošiljat SMS-e?”. Kaj mi bo ne vem kakšen “zmogljiv” fotoaparat, gps, in ne vem kaj še vse, ko pa ne bodo služili mojim potrebam in pričakovanjem. Tako bom verjetno postal lastnik novega “cegla”, kar me pa niti malo ne moti. Trenutno sem lastnik drugega mobitela v svojem življenju in moram priznati, da ga imam že kar dolgo. Prvi “mobi kosec” mi je služil neverjetno dolgo in je močno prekašal svoje sodelavce :). Tudi ta Nokia ni bila slaba, sicer pa mislim, da zadeve tudi drugače v mojih rokah kar lepo vzdržijo.

Zadnje čase so zelo opevani s svojimi oh in sploh proizvodi, ki krožijo po celotni zemeljski obli. Ko slišim kaj takega, si ne morem pomagati, da moje preziranje do njih nebi še naraslo.  Komu pri vsem tem  pripada največ krivde. Vsemogočni trgovci, ki stremijo k znižanju cen delovne sile oziroma znižanju materialnih stroškov in z njimi povezanimi večji dobički in konkurenčnost, pri čemer enostavno pozabljajo na kakovost proizvodov? Ali pa smo glavni vzrok grabežljivi potrošniki, ki zgolj kopičimo dobrine, ne da bi pomislili koliko otrok je bilo zlorabljenih za njihov nastanek, iz kakšnih poceni (škodljivih) surovin so izdelani in tako dalje in tako dalje.

Zanimivo je predvsem to, da ko človek začne preverjati izvor nastanka proizvoda, vsem tako dobro poznani izraz MADE BY, nemalokrat naleti ravno na državo CHINA. Naša družina se te besedne zveze otepa že dalj časa.

Pa lep pozdrav,
g. svinčena barva

Včeraj zvečer smo se sprehajali po ulici, ko sva z ženo opazila mladega moža, ki je pred novo, urejeno hišo z močnim vodnim curkom nadobudno čistil tlakovce pred garažo. Čudno sva se spogledala, kajti hiše le ni tako nova, da bi bili tlakovci na novo položeni in ponovno se je razvila debata o ekološki osveščenosti. (more…)