Hm, ravno nekaj dni nazaj sem razmišljal, kdaj sem nazadnje potoval z vlakom. Ko sem bil mlad (majhen ne morem zapisati, ker tudi sedaj nisem prav velik po rasti), smo z družino kar nekaj kilometrov prepotovali z vlakom. Dogodivščine iz spalnikov na poti v Split so mi ostale za vedno v spominu. In če danes pogledam skozi oči starša, razumem, zakaj so nas otroke, razposajene razgrajače po vseh N vagonih, vsi mirili. Okoli 12h vožnja (če mi je ta podatek prav ostal v spominu) je bila prav prijetna, vsaj zame. Glede na to, da smo se na vlakih srečevali tudi vsakoletni udeleženci počitnikovanja na Visu, so se za nas otroke vsekakor začele “počitnice” že tam. Pravzaprav smo celo leto čakali, da se ponovno srečamo in preživimo nekaj odličnih tednov v idiličnem kraju.
No pa pojdimo nazaj na vlak. To naše druženje se je prekinilo 90. leta prejšnjega stoletja (oh, kako klišejevsko) in s tem so nekako zamrla tudi moja vlakovna popotovanja. Naslednji izlet z vlakom sem izvršil nekje konca 90-ih let, ko sem se odpravil na obisk k stricu v Bonn. Razen tega, da je carinik na avstrijski meji do potankosti pregledal prtljago sopotnika v kupeju in mene povpraševal po cigaretih in alkoholu (in to mene “zelenca”) ter da sem ob presedanju skoraj zamudil naslednji vlak, je bilo sicer utrujajoče popotovanje povsem prijetno. Od tega izleta mi je v spominu ostala predvsem pokrajina, ki se je na vsake toliko časa izrazito spreminjala. Ko bi takrat že imel kakšen fotoaparat, bi to gotovo obeležil, pa ga žal nisem imel. Tudi krajevno nisem bil tako podkovan, da bi si vsaj približno zapomnil slikovite pokrajine, tako da kaj več od slikovnega spomina nimam.
Trenutno me vožnja s SŽ niti ne privlači, edino na kar pomislim, je Muzejski vlak. Dejstvo je, da se z njim še nisem peljal in ko bo naša pikica zato, se bomo popeljali. Če se je kdo od vas s tem že peljal, ali je vožnja kaj pretresljivo drugačna od naših znamenitih Bogomoljk? Pa s tem ne mislim, da je muzejski vlak tako moderen…ravno obratno!
Medtem ko se v medijih o SŽ govori le o rdečih številkah, pa se v železniški meki (Japonski) dogajajo povsem druge stvari - svet železnic v drugih dimenzijah. Mislim, da bi bili mi že zelo zadovoljni z njihovimi “lokalnimi” vlaki. Kolikor moje bežno spremljanje dogajanja na področju prometnega razvoja v Sloveniji seznanja, naj bi sicer obstajala skupina, ki se ukvarja z razvojem in ocenjevanjem alternativ za prihodnost SŽ. Zato bi bilo zanimivo spoznati kakšne so njihove ugotovitve oziroma kakšni so načrti za prihodnost. Morda pa to bežno spremljanje le ni dovolj in se je pri nas že vse spremenilo ali pa vsaj začrtalo na papirju in bom moral le na kakšen izlet, recimo do Maribora, kjer bi bilo lepo obiskati stare znance, ali pa poiskati in prebrati kakšen dotični dokument.
Aha, še to. Sicer nisem 100% prepričan, a dozdeva se mi, da so uporabniki sodobnih sistemov prikrajšani za stari, dobri: tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…..tdm, tdm…
