Danes je ponovno čuden večer, kot naslednik čudnega začetka tedna. Že tako dolgo nisem nič zapisal, pa se mi zdi, da tudi danes ne bo kaj prida (od) vrstic (se pravi kvalitativno). Kakorkoli že, v zadnjem času me močno jezijo neodgovorni ljudje. Na nek izpit čakam že par mesecev, pa so venomer neki izgovori. Kako si lahko nek profesor na izrednem študiju to privošči? Kakor, da nimamo bolj pametnega dela kot se nenehno (zamanj) pripravjati na veličastni ustni zagovor. Že to mi je bilo tako nenavadno, ko je bil izpitni rok, kljub javni napovedi (na katerega sva bila prijavljena dva slušatelja), nenadoma odpovedan zaradi odsotnosti profesorja. Potem je sledilo usklajevanje mogočih terminov, nakar sem moral tudi sam zaradi obveznosti en rok izpustiti. Za naslednji rok sem izvedel 15 minut po tem, ko je rok “že tekel”. Tako, da sva se s profesorjem dogovorila za naslednji rok, ki naj bi bil konec tega meseca. Danes smo 25. o roku pa ne duha ne sluha. Upam, da ne bo ponovno prepozno in vloženi trud nepopoln. Od vsega tega razvlačenja, se mi ne da več obravnavati vsebine predmeta in raziskovalne naloge. Kljub temu menim, da imam dovolj podlage za konstruktiven razgovor na zagovoru, tako da le ne bo treba na naslednji izpitni rok.
Potem so tu starši, ki svojim otrokom predstavlajo (vbijajo v glavo) le njihove pravice, ne pa tudi odgovornosti. Če si za to le vzamejo čas. Nekaj dni nazaj smo bili z našo pikico na igrišču, kjer sem še veliko bolj kot ponavadi opazil, da nekateri starši pripeljejo otroke na igrišče, da imajo mir pred njimi. Sram naj jih bo in za povrhu še to, da ko otroka, ki nima postavljenih mej nekoliko okrcaš ali pa mu skušaš pokazati kako bi bilo morebiti bolj prav, te le-ta grdo pogleda (če ne že ogovori), nato pa prileti še kakšna opazka iz smeri tako zelo pozornih staršev. Sja sam nisem popoln, pa vendarle sem odgovoren do svojega otroka in do drugih soljudi v ožji in širši družbi.
Šifrer je nekoč pel: “vse manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi, vsebolj,….” in moram priznati, da žal res dobivam tak vtis. Ni kaj, časi se spreminjajo in kot kaže so ljudje zlahka pozabili na vrednote “stare šole”, lahko rečem na stare čase in se izmuznili trditvi, da jih je povozil čas, ki pa v tem primeru nebi bila tako slaba lastnost.
Rdeča nit zapisa se počasi zgublja, na mojih beločnicah (upam da je izraz pravilen) pa že nastaja, zato bi bilo pametno zaključiti. Še prej pa, karkoli počnete s sobitji, postavite se v njihovo kožo in odigrajte ta scenarij (po domače povedano: razmislite preden kaj (ne)storite), pa se boste v prihodnje z veseljem spominjali svojih dejanj.