kblog

Tako je, konec tedna smo doma kar nekajkrat upihnili svečko na torti, saj je naša pikica praznovala prvi rojstni dan.
Dogajanje je bilo pestro, in vsem, ki ste se uspeli oglasiti, hvala za vse. Hvala za darila (kljub temu, da so za pikico, saj sama še ne zna govoriti), predvsem pa hvala za prijeten klepet in zanimiv, neobičajen konec tedna. Glede na to, da naša mala tolikšne družbe in direndaja ni preveč vajena, se je na vse skupaj presenetljivo dobro odzvala. Starši smo še enkrat več lahko opazovali, koko različni so procesi razvoja pri otrocih in kako različno se odzivajo na okolje. Nekateri rabijo nekoliko več časa, da se vživijo v novo okolje in privadijo na sorazgrajače, medtem ko se drugi vživijo v trenutku. Primerjanj med njimi je bilo dovolj, rekli smo nekaj besed o naši prihodnosti in žal prekmalu sklenili naše snidenje. Človek si želi, da bi bilo takih srečanj več, vendar današnji življenjski tempo to močno zavira. V moji mladosti, smo se sorodniki, prijatelji in znanci pogosto takole dobivali. Jaz sem v tem neizmerno užival, sčasoma pa je bilo teh srečanj vedno manj, vedno manj ljudi je prihajalo, predvsem zaradi drugih obveznosti oziroma sodobnega načina življenja, ki nam glede tega mnogokrat zamegli razum. Pa vendar, kjub temu da vem, da je temu tako, se temu ne morem izogniti. Ni kaj, življenjski slog človeka se skozi čas močno spreminja. Zanimivo je, kaj vse na to vpliva oziroma na kakšen način in s katerimi vzroki je to povezano.

Torti, ki jih je mami spekla, sta bili odlični. Ne da bi v to kdaj dvomil, vendar iz lastnih izkušenj vem, da vsak avtor kakršnega koli izdelka vsaj malo podvomi v svojo umetnijo, sicer pa pohvale obiskovalcev niso izostale.

Še enkrat hvala vsem za prijetno druženje in upam, da zadevo kmalu ponovimo.

Kaj zapisati v času, ko so v Sloveniji na udaru družinske tragedije. Premalo natančno sicer spremljam te zadeve, vendar kar slišim, je preveč. Kaj se tem ljudem plete po glavah, je vprašanje, ki si ga vsakokrat zastavim.

Ta “levi” pa še ne vedo kaj oziroma kam bi tokrat presedli. Kot kaže bo zapihal zahodnik in s tem premaknil levico nekoliko proti desni (lahko rečem tudi sredini)?

8.8l na leto. Čistega namreč.
To je naslov članka na 6. strani včerjašnjega Dela. Ko sem ga prebral (skupaj z nadnaslovom - Alkohol in zdravje) sem v hipu vedel, da bo govora o tem koliko čistega alkohola popije povprečen Slovenec v enem letu. Na dan 30.6.2006 je bilo po viru Statističnega urada RS v Sloveniji 1.410.718 prebivalcev starih med 15-64 let (upam, da lahko rečem, da sem nekako zajel vsaj 95% interval zaupanja glede na starost in količino pri uživanju alkoholnih pijač), medtem, ko je bilo celotne populacije 2.008.516 (prejšnej število tako predstavlja 70,23% prebivalstva). Naredimo preprost izračun. Če je v povprečju 8.8l / leto spilo 2.008.516 prebivalcev je bilo v tem letu popitega 17.674.940,8l alkohola, potem je po mojem izračunu dejasnki uživalec spil nekako 12,5l alkohola v tem letu. To pomeni, da je v povprečju uživalec alkohola zaužil veliko več, kot je vsem znana čaša rujne kapljice na dan. To bi namreč pomenilo nekaj takega: 365 dni x 0,1l x 12% = 4,38l/leto. Grobo rečeno bi to pomenilo 35% od zgoraj izračunega povprečja, tako da je že sam izračun na celotno prebivalstvo zame osebno dejansko nerazumno visoko število. Če upoštevamo, da je v letu ‘05 neposredno zaradi alkohola umrl en človek manj kot 500 ljudi, je morala biti ta številka pri teh ljudeh še veliko veliko večja. Groza me je!

Dragi mediji, naši športniki so znova pokazali, iz kakšnega testa so, kaj imate pa za pokazati vi? Tokrat sem zasledil celo nekaj pozitivno nastrojenih naslovov v raznih medijih, tako da morebiti ta komentar niti ni 100% na mestu, pa vseeno. Se mogoče najdete na lestvici stotih največjih svetovnih časopisov (kvaliteta ni upoštevana) [vir: WAN]? Mislim da ne. Ste morebiti med stotimi najbolj poslušanimi radisjkimi postajami? Boste rekli, pa saj nima 5 čistih. Slovenija je tako majhna država in slovencev je v primerjavi z celotno populacijo tako malo. Res je, vendar pa je gotovo tudi slovenskih atletov, alpskih smučarjev, nordijcev in ostalih športnikov v primerjavi z ostalimi bore malo. V kolikor bi se mi ljubilo sedaj poiskati kakšne procentualne vzporednice, bi bili (po mojem skromnem mnenju) rezultati zelo zanimivi.

Dovolj bodi za danes, ko častimo Mikelangela. Jutri bo nov dan, ko bo na tapeti Piet Mondrian. Četrtek pa bo verjetno poseben za marsikatero žensko.