kblog

Da, prav toliko je od zadnje objave. Pa ne zaradi tega, ker se v teh dneh nebi kaj omembe vrednega dogodilo, kje pa.

Pestrost je tista prava beseda, ki bi lahko zapolnila to objavo. V zadnjem času je pestrost dogodkov ponovno na višku. Kako dobro de, ko se človek odloči, da je dovolj živciranja (kaj vse mi ne uspe narediti) in skuša uživati v tistem kar mu uspe. Boste rekli ja kaj se ga pa gre, kaj pa je to takega…zame je, recimo temu pristop s pozitivnim predznakom, ki ga skušam uveljavljati zadnje dobre tri mesece in pri meni se že kaže učinek. Zmožnost “uporabe” negativne povratne zanke je pri tem ključnega pomena.

Še ena uveljavljena misel: Nikoli se ne odločaj s praznim želodcem … to zame vsekakor velja. In to ne samo v procesu odločanja ampak tudi marsikje drugje. Verjetno mi je vse to ostalo še iz otroštva, kajti malčki so resnično nadležni kadar so lačni in želijo na vsak način zadostitit svoje potrebe. He he, kdo pravi da odrasli nismo.

Kljub vsemu pa moram navesti nekaj zbadljivk, ki mi sicer ne dajo miru že kar nekaj časa. Slovenski mediji, tisti, ki so tako natančni pri spremljanju dosežkov slovencev na športni ravni, da nase zelo hitro pozabijo. Tu ne mislim delati izjem, saj se, po mojem skromnem mnenju, prav vsak medij lahko prepozna v tem, pa naj bo državni ali privatni sektor, levo, desno, sredisnko usmerjen ali neopredeljen. Tu mislim predvsem na to, kako nepošteno predstavljajo spodrsljaje slovenskih špotnikov, za katere verjamem da se vsak po svoje trudi po najboljših močeh, kar je velikokrat več kot to, kar delajo naši novinarji. Polom slovenskih alpskih smučarjev je besedna zveza, ki me je nedolgo nazaj tako zjezila, da sem se odločil da ob prvi priliki napišem objavo. Kako si upajo novinarji oziroma uredniki objaviti take “naslove”. Če gledamo s strani športnikov, gre pri tem ponavadi za tekmavanja med najboljšimi tridesetimi ali pa tudi recimo petdesetimi na svetu, za kar lahko rečemo, da je že samo sodelovanje v takem tekmovanju uspeh za “majhno” Slovenijo. Pokažite mi kakšnega slovenskega novinarja ali vsaj slovensko medijsko hišo, ki bi se lahko kosala z najbolšimi petdesetimi na svetu in se pri tem vsaj enkrat na nekaj let uvrstila med petnajst najboljših. Ne bo šlo, kajne.

Prišla je Vista in z njo naj bi bojda prišlo tudi 100 novih delovnih mest v Sloveniji. Gre za prvi operacijski sistem, ki je že v osnovi slovenski in za razliko od predhodnika ni zgolj poslovenjen. Kaj to točno pomeni si ne predstavljam oziroma kaj to pomeni za funkcionalnost sistema, lahko pa se prepričate sami in sicer na tem spletnem naslovu, ki je po podatkih MS SLO edino spletno mesto, ki simulira delovanje OS.

Tako je, praznikov je konec in hvaljen bodi da je tako. Tako neznosnega obnašanja naše civilizacije v času mirnega, veselega druženja v družinskih krogih, ob oziranju po dosežkih iztekajočega leta in ob poslušanju prijetne glasbe (tudi preko radijskih valov) že dolgo nisem zasledil, kljub vsem tegobam, ki sem jih že zapisal na tem spletnem mestu.

Po dolgem času me je pozitivno presenetil glasbeni izbor slovenskih radijskih postaj, predvsem predvajanje zimzelenih melodij, s katerimi avtorji besedil in izvajalci resnično sežejo poslušalcu v srce. Dandanes je takega petja in inštrumentiranja zelo malo, predvsem po radijskih postajah. V dobi Interneta sicer človek zlahka dobi “klasiko” ampak vseeno, moje osebno mnenje je, da je v zadnjem času na slovenskih radijskih postajah (pa jih bežno spremljam kar nekaj) vse preveč glasbe za t.i. ovce. Če vam manjka idej, naj navedem samo nekaj cvetk: Nat King Cole, Patti Page, Perez Prado, Pat Boone, Frank Sinatra, Georgia Gibbs, Platters, Elvis Presley, Chubby Checker, Roy Orbison, Paul Anka, Ventures, Drifters, Temptations, Petula Clark, Beach Boys, Supremes, Sounds Orchestral, Bob Dylan, Marvin Gaye, Simon & Garfunkel, Carpenters, Diana Ross, Jackson 5, Beatles, Neil Diamond, Stevie Wonder, John Lennon, Bb King, Bee Gees, Barry White, Gloria Gaynor, Neil Sedaka in še bi lahko našteval ampak naj bo dovolj za danes.

Drugo, kar pa me močno moti je to, kako zelo hitro smo postali potrošniška družba. O tem je bilo sicer že mnogo povedanega, a ta zahodnjaška lastnost mi nikakor ni po godu. Preberite čestitko, ki se nahaja na koncu te objave in jasno vam bo o čem govorim (če vam do sedaj še ni).

Tako je, s 1.1.2007 smo prešli na novo denarno valuto in sicer euro. Uspelo nam je zbrati priložnostne tolarske kovance, tako da imamo sedaj vse po vsaj en primerek (srebrniki in zlatniki so seveda izvzeti). Kar me ob vsem tem dogajanju moti je to, da ljudje niso dozoreli situaciji kljub ciljnemu oglaševanju, ki je po mojem mnenju presegel že meje dobrega okusa, saj so o tem že davno “vrabci čivkali”. Vendar ne, zaradi takih in podobnih so morale biti v prazničnih dneh odprte banke, da o trgovinah ne govorim, sicer pa bi to lahko zabeležil še pod prejšnji odstavek. Glede eura je aktualna tudi naslednja poezija:

Al prav se piše kaša ali kasha,
se šola novočŕkarjov srdita
z ljudmi prepira starega kopita;
kdo njih pa pravo trdi, to se praša.

Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kasha kaša boljga žita,
in boljš’ obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.

Ak pa po črki boljši jed ne bóde,
in zavolj črke ne trpi nič škode,
obhaja taka misel nas Slovence,

de pravdajo se ti možje znabiti,
za kar so se nekdanji Abderiti
v sloveči pravdi od oslóve sence.

(France Prešeren, Poezije, 3.1.07)

Na zadnje vendar najbolj pomembno pa tema zaradi katere je ta objava tudi nastala in vplivala na tako negativno nastrojen uvod. Pirotehnika. Zakaj je pravzaprav potrebna oziroma celo vedno bolj priljubljena? Vrnitev h koreninam … v začetku mojih mladostniških letih je bilo tako, da smo hodili ognjemet (recimo temu uporaba pirotehničnih sredstev s poudarkom na svetlobnih učinkih) gledat na določeno mesto, same pirotehnične pripomočke pa je bilo pri nas v prosti prodaji nemogoče dobiti. Pojavljali so se sicer posamezniki, ki so zadeve “uvažali” iz tujine a so bile takrat cene pošteno zasoljene. Dandanes pa so se ta sredstva razpasla kot gobe po dežju. Kot kaže lahko že skoraj vsaka prodajalna prodaja te zadeve, ki so se v zadnjem času tudi močno pocenile, hkrati pa je narasla tudi kupna moč potrošnikov (zaradi česar so zaslužki pri prodajalcih še večji), tako da je prišlo do situacije, ko ima skoraj vsak vrtiček ali vsaj soseska svoj poknjemet (uporaba pirotehničnih sredstev s poudarkom na zvočnih učinkih).

Sicer v Sloveniji imamo zakone, ki predpisujejo smotrno uporabo teh sredstev, a če pogledamo resnici v oči, temu nikakor ni tako. Prav pozorno sem spremljal te praznične dni, ko je pokalo na vseh možnih krajih in koncih, pa nihče ni ukrepal. Je take zadeve težko nadzorovati in ukrepati? Najbolj pa me je zbodlo to, da je v Radovljici močno pokalo tudi na osrednjem trgu, kjer se je mladina izživljala s (prepovedanimi) pirotehničnimi sredstvi (tudi tisti, ki nebi smeli imeti dostopa do le-teh oziroma bi morali “imeti spremstvo”). In to vse skupaj par sto metrov (zračne razdalje ne more biti več kot 200m) od policijske postaje. No pa da grem še malo naprej, v okolici našega bloka je kar nekaj ljudi zaposlenih na MNZ-ju in nekateri od teh so bili zelo podvrženi uporabi pirotehničnih sredstev kar iz samega stanovanjskega objekta. Tem zlodejem se niti na zrak ne da (verjetno zaradi tega, ker je ob vsem tem že tako močno onesnažen).

Naslednja skupina, ki ob tej nesmotrni uporabi pirotehničnih sredstev trpi, so prav gotovo tudi hišni ljubljenčki in ostala živa bitja našega naravnega okolja. Kolega od moje žene je povedal celo to, da imajo kuža na pomirjevalih, ki pa kljub temu bojda bolj malo pomagajo. Ko kaj takega slišim je to samo še dodatna potrditev, da je potrebno na tem področju še marsikaj storiti. Gledano že samo z ekološkega vidika se mi uporaba teh sredstev zdi neprimerna, vendar so pri oblikovanju zakona o uporabi teh sredstev gotovo upoštevali še kak drug vidik, a kaj ko se zakonov potem ne držimo, poleg tega pa v praksi ni organa, ki bi nesmotrno uporabo pirotehničnih sredstev ustrezno sankcioniral (vsaj v Radovljici nisem opazil kaj takega). Zatorej velim: STRAN S PIROTEHNIKO!

Ne iščite sreče v nakupovalnih središčih.

Raje najdražjim podarite čas, ljubezen,
tolažbo, objem, upanje, …

Vse najlepše v tem letu!